Kulinarična Sedukcija

“Naj ti postavim vprašanje,” je pričel, ko je sekljal dozorele paradižnike. “Kaj je tvoja najljubša hrana?”

“Medaljoni,” je bil moj takojšnji odgovor, in moja usta so se skoraj zaslinila ob pomisleku na to slastno meso.

“Ampak ne bi si želela jesti medaljone vsak dan, kaj ne?”

“Seveda ne,” sem odgovorila, med sekljanjem ingverjeve korenine v majhno skledo, ki mi jo je dal.

“In zakaj ne?” je nadaljeval, njegove oči še vedno na paradižniku.

“No, če bi ga jedla vsak dan, ne bi bil več tako poseben. Naveličala se bi. Vse dobre stvari v pravi meri, se ti ne zdi?”

“Se strinjam!” je odgovoril strinjajoče. “In pravkar si me pripeljala do zelo pomembnega pointa.”

“Ki je?”

“Monogamija je kot neke vrste hrana. Če ješ isto stvar vsak dan, se je naveličaš. Raznolikost je začimba življenja. Očitno se strinjaš!”

“No,” sem premislila, izbirala besede previdno, “sem mislila da govoriva o medaljonih. Nisem vedela, da bo moj odgovor vzet tako drastično izven konteksta.” Navzdignila sem obrvi in čakala da nadaljuje.

“Ampak razumeš kaj poskušam povedati, kajne? Če ješ isto hrano ali fukaš istega partnerja, se lahko naveličaš. Postane preveč poznano, preveč predvideno, se ti ne zdi?”

“Torej z drugimi besedami bi lahko monogamiji rekli monotonost?”

“Sedaj ti je jasno!” je odgovoril z nasmehom. “Točno moj point!”

“Mi želiš povedati, da si varal Klaro?” sem vprašala v zanimanju, če je moj najboljši prijatelj nagnjen k temi, ki je nekaj več kot samo hipotetična.

“Morda,” je odgovoril potiho, brez da bi pogledal gor. Paradižnik ki ga je sekljal, je bil nasekljan do jedra. Dal ga je na stran in pričel na koriandru. “Ali pa me samo zanima, kaj drugega je še na meniju. Podaj mi tisto steklenico limetinega soka, mi lahko?” je dodal mimogrede.

“Wow, Simon, ne vem kaj naj rečem. Saj Klara vendarle ni juha dneva. Z njo si poročen. Izbira se ne spremeni. Izbral si svojo odločitev. Vsak dan je grah!” Ni mi bil všeč vzvišen ton mojega glasu, a njegove besede so me presenetile in nisem bila prepričana kako odgovoriti. Je želel da ga odobravam? Logiko? Skrb?

“Torej, Klara je kot grahova juha, a?” se je nasmejal, probal zrahljati vzdušje.

“Klara je bolj kot medaljoni, Simon. Je okusna. Mojstrovina. Zato si se poročil z njo. In morala bi ostati okusna tako jutri kot je danes.”

“Vem, prav imaš” se je strinjal, medtem ko je mešal tajsko omako, ki jo je naredil in jo prelil preko piščanca. “Ampak kaj, če bi samo enkrat, hotel jesti nekaj drugačnega. Kaj če bi lahko za samo eno noč okusil drugo meso v mojih ustih?”

Začutila sem nepredvidljiv trepet v mojih prsih. Simon je edina oseba, ki jo poznam, ki lahko tudi najmanj nedolžno misel ustvari sensualno in provokativno, in prvič v treh letih našega prijateljstva, sem se pričela spraševati, če ima morda skrito hrepenenje po meni.

“Kaj če bi lahko? Bi dejansko izpeljal to?” sem vprašala na glas.

“Odkrito?” je vprašal, s pogledom direkt v moje firbčne oči prvič. “Da, verjamem, da bi rad poziskuil nekaj novega. Rakove klešče morda,” se je privlačno nasmehnil, in me plosknil z mokro krpo po stegnu. “Ali pa dobra piščančja prsa,” se je nasmejal in igrivo stegnil roke proti meni v zaigranem poskusu prijetja mojih prsi.

Nasmejala sem se, a nisem vedela, če je moje hihitanje zaradi njegovega nenavadnega humorja ali zaradi metuljčkov, ki so me napolnjevali znotraj. Me je hotel zapeljati? Je moj prijatelj, kuhar, sedaj videl mene kot kos surovega mesa, ki bi ga rad oblikoval in napolnil in spekel v ognjeni pečici intenzivne strasti? Ideja je imela temelje.

“Kaj pa kozarec vina?” Je ponudil, natočil dva kozarca Merlota preden sem sploh lahko odgovorila. Sigurna sem bila, da je bil to del njegove strategije. Napolni me z alkoholom, dovolj da spustim obrambo in me potem napade z kulinarično sedukcijo.

Vzela sem velik gutljaj, v upanju, da se bodo zadeve premaknile v tej smeri. Dejstvo je bilo, da v tistem trenutku sem si želela Simona toliko, kot si je on očitno mene. Bila sva prijatelja dolgo. Bil je privlačen, seksi, talentiran in smešen. Bil je edini moški, ki sem ga poznala, ki se znajde v kuhinji in je kuhal zame pogosto, ko je bila njegova žena na službenem potovanju. Pred to nočjo ni bilo med nama ničesar razen pravega prijateljstva in nekaj nedolžnega flirtanja. Sedaj, ko se msedela za kuhinjskim pultom, z mojim vse bolj praznim kozarcem Merlota, se mi je ideja popolnega slačenja mojega obstoja in prepustitev prijatelju, da me odkrije v povsem novem načinu, spravljala v distrakcijo.

“Še enega?” je vprašal, z nagibanjem steklenice preko mojega sedaj-praznega kozarca. Prikimala sem, vdihovala grozdni vonj skozi usta in zobe in pogoltnila. Trenutk se je zdel pravi. S tajskim piščancem na štedilniku, sva se lahko splazila v dnevno sobo in se bolj sprostila. Odločila sem se vzeti vaje v roke, in nič prepustila naključju.

“Simon,” sem drzno rekla, “kako me vidiš?”

Njegov obraz je bil zmeden.

“Mislim, a me vidiš kot prijateljico… ali kot del menija?”

“Oboje?” Je odgovoril z pol-vprašanjem, pol-odločno kvaliteto glasu.

“Torej, danes, če bi hotel poizkusiti lignje namesto medaljonov, bi jaz bila lignji?”

“Lahko si karkoli si želiš biti. Samo da mi dovoliš, da te okusim,” je odgovoril. Spet, njegov seduktiven glas je potisnil moj trebuh naprej.

Postavila sem kozarec vina na mizico in zdrsnila naprej v sedežu. Simon se je spustil na kolena, postavil svoje drhteče dlani na moja stegna. Spogledala sva se, dovolj dolgo, da sva oba bila v strinjanju in dovolila iti naprej.

Simonovi neustrašni prsti so zdrsnili pod rob mojega krila in me našli, nestrpno in mokro. Moji boki so zdrsnili vse do roba mojega sedeža, se zibali naprej, da je lahko čutil vročino, ki je izvirala iz mene in mojo naraščujočo nujnost.

“Okusi me,” sem zašepetala, mu dovolila, kar si je tako močno želel. Zdrsnila sem krilo gor in odprla moje noge pred njim.

Njegov vroči dah v mojem mednožju mojih hlačk, me je instanto naredil mokro. Pritisk njegovih toplih dlani, ki so držale moja stegna narazen, je samo dodalo k senzaciji in zastokala sem v pričakovanju. Moje misli so bile polne z njim, kako postavi moje hlačke na stran in potisne svoj jezik globoko vame, ga premika, se dotika mojega klitorisa, me liže dokler ne ostane nič razen poplava slastnih sokov. Videla sem, da je čutil mojo potrebo in je odstranil svilo iz moje muce, nato pa postavil svojo bradico na mojo mehko mokrost. Zacvilila sem od užitka, bila zadihana instantno od njegovih ustnic šepetajočih po meni, pošiljale so drežljaje po mojem celotnem telesu. Bila sem dobesedno prepotena z užitkom, svoje noge sem položila preko njegovih ramen, ga z svojimi drhtečimi mišicami potiskala vse bolj k sebi. Kakovost njegovega šepetanja se je prelevila v močne vibracije, kar me je potisnilo v krče. Moji prsti so tekli skozi njegove lase, ko sem ga potiskala k sebi, močno še vedno, dokler vibracije niso prišle do glasbe. Lizal je moj klitoris z tempom in potrpežljivostjo mojstra, dokler kmalu nisem slišala nič razen pretakanje moje krvi skozi žile, direkt do mojih bradavičk in mojega klitorisa. Moje lasišče je zažgečkalo. Na to noč, ki se je pričela kot mnogo drugih, z aromo Tajskega piščanca na štedilniku, sem z svojo nestrpno muco v njegovih ustih ponudila Simonu okus nekaj popolnoma novega.

Zgledalo je, da odobrava. Njegove ustnice, globoko srkanje in ritmični glasovi, ki so izvirali iz njega, so izdali njegov užitek. Postala sem njegova juha dneva, njegova gosta, kremna juha. Dobila sem občutek, da ta moški, ki se je preživljal s kuhanjem prefinjenih jedi, ne bi spremenil ničesar. Pojedel me je kot da bi bla najbolj okusna jed. Nadaljeval je, požrešno, kot da bi se bal pustiti kapljico v skledi. Moja stegna so pritiskala v njegove dlani, medtem ko sem doživljala potrese v moji notranjosti, ki so namigovali, da se bo moja skleda razlilal. Kmalu so bile njegove ustnica in brada premazani z mojimi dišavnimi sokovi. Valovi mojih užitkov so ga najedli, dokler ni bil povsem poln in se je nagnil nazaj v naslonjaču, pogled zadovoljstva na njegovem obrazu.

“Obožujem medaljone,” je rekel Simon, in prekinil nerodno tišino, ki je sledila. “A nikoli ne bom pozabil lignjev.”

Tudi jaz ne bom obžalovala, sem si mislila, ko sem se mu nasmehnila. Nameravam narediti zalogo lignjev, če si še kdaj jih zaželi.